Melita Vovk: Ljubezen do

Za serijo stripov Ljubezen do, ki jo je v zgodnjih 70. letih prejšnjega tisočletja za revijo Ciciban (1973/74) risala Melita Vovk, je značilna precej moderna kompozicija, brez jasno izrisanih polj, ki bi omejevala risbo, zato zgodba lažje teče od slike do slike, čeprav je posamezna sličica še vedno bolj kot ne ujeta v nevidni kvadrat. Sličice so nanizane sekvenčno in kronološko po logičnem zaporedju zgodbe.

V stripu Ljubezen do kulture mlad fant skuša preživeti kulturni večer, a so vse kinopredstave neprimerne ali celo prepovedane za otroke in mladino, zato na koncu skupaj z mlajšo sestrico pristaneta pred domačim televizorjem in kulturni večer preživita med ogledom akcijskega filma. V knjigi Zgodovina slovenskega stripa (2007) Iztok Sitar izpostavi, da je omenjeni strip nadgrajen s trpkim ironičnim humorjem, ki ni namenjen le otrokom, ampak tudi njihovim staršem, zato gre – kot še zapiše Sitar – za svojevrstno kroniko in kritiko takratnih socialističnih časov, ki pa še danes ni izgubila aktualnosti in ostrine.

Prostor je le deloma nakazan, osebe so preprosto izrisane, brez odvečnih detajlov, izjema so le tisti, ki določajo čas, v katerem je delo nastalo: hlače na zvonec in daljši lasje pri fantu, blagajničarka z natupirano trajno, biljeterji v suknjiču z dvorednim zapenjanjem  in oče z zalisci, debelimi okvirji na očalih in s karirastim suknjičem. Risba je črno-bela, skicozna, mestoma nedodelana, dopolnjuje pa jo tudi tekst, ki je le deloma ujet v oblačke, sicer pa predstavlja sestavni del risbe. Osamosvojene besede dopolnjujejo kompozicijo, hkrati pa z različnimi pisavami, različnimi debelinami in kombinacijami pisanih in tiskanih črk učinkujejo tudi grafično.