Nemirno morje je sprva izšlo v dveh knjigah: prvi del Passage en Douce13 v francoščini (1999), drugi del Nemirno more 2 (2009) pa v srbščini, medtem ko je prevod v slovenščino združen v eno knjigo. Prvi del albuma je bil na mednarodnem stripovskem festivalu v Angoulęmu leta 2000 nagrajen kot najboljša knjiga tujega avtorja (nagrada alph-art), avtorica pa je zanj prejela tudi posebno nagrado radia France Info.

Gre za dnevnik resničnih dogodkov med balkansko vojno, zaradi katere je avtorica skupaj s svojo družino odšla na Nizozemsko. Album je sestavljen iz uvoda, narisanega po Ščerdinovi basni Požrtvovalni zajec, in osemnajstih poglavij z avtobiografsko pripovedjo. Narisan je v preprostem, skicoznem slogu, ki ga je avtorica v začetni basni še poenostavila. Zgodba o volku, ki ujame zajca, a ga ne poje takoj, ker ima še dovolj hrane na zalogi, je zgodba o nenehnem strahu, v katerem čaka zajec. Volka lahko razumemo kot vojno in njene grozote, zajec pa predstavlja nebogljeno prebivalstvo, ki v strahu trepeta za svoj obstoj. Metaforičnost basni je avtorica poudarila z odmikom od realističnega upodabljanja, telesi zajca in volka sta tako stilizirani, da jih bralec prepozna le zaradi omembe v besedilu, ki teče pod sekvencami. Risba je sestavljena le iz nekaj potegov s tušem, ki so razmazani s čopičem, v zadnjih dveh poljih pa je izpostavljen obris nemočnega zajca, njegov trepet ter strah. Kljub smrtni obsodbi lahko konec zgodbe interpretiramo tudi manj tragično, saj je temna površina groze, v katero je ujet zajec, na zadnji sličici pretrgana, za njo pa se kaže belo ozadje lista, možnost izhoda: bežati stran, postati begunec.

Basen je prispodoba življenja avtorice, ki se noseča, skupaj z možem in majhnim otrokom, znajde na katamaranu domače izdelave, s katerim bežijo stran od vojne na tvegano pot v neznano. Razvoj dogodkov spremljajo od daleč, skozi komentarje ljudi, ki jih srečujejo, obvestila domačih in informacije medijev. Žanrsko bi album označila za stripovski dnevnik z elementi potopisa, ki omogoča oseben pogled, v katerem je v prvem planu potovanje, na katerega vojna meče svojo senco in se ga včasih bolj, drugič manj dotakne.

Risba je enostavna, avtorica se ne posveča detajlom, zato je marsikaj le nakazano, za razgibanost pa skrbijo široke poteze čopiča, ki za seboj puščajo značilno teksturo. Na nekaterih mestih risba daje videz nedokončanosti, ponekod so zelo dobro vidni celo sledovi svinčnika oz. nekaterih črt avtorica ne prevleče s tušem. Sprotno risanje zgodbe avtorici omogoča, da vanjo vključi resnične vedute mest, pristanišč, risbe ladij itd. z vsemi detajli, ki bi jih po spominu težje realizirala. Bralec tako dobi občutek za prostor dogajanja, ki je še natančneje določen z zemljevidi na začetku nekaterih poglavij. Teksta je razmeroma veliko, v sličice je vključen v posebnih poljih, naj si bodo to pravokotniki za pod- in nadnapise ali pravokotni oblački za dialog. Dogajanje teče zelo hitro, Helena Klakočar Vuksić se ne ustavlja, ampak gostobesedno pripoveduje svojo izkušnjo, risbe pa so le spremljava, ilustracija, ki težko nadomesti besedilo. Poudarek je na opisovanju, zato risba včasih postane skoraj odveč, figure, ki se pogovarjajo, so le še obrisi.

Podobno kot pri otroškem stripu Veliko potovanje tudi v Nemirnem morju najdemo nekaj domišljijskih izsekov, npr. v poglavju Vzporedna resničnost, v katerem živali v živalskem vrtu govorijo. Gre za vloženo prispodobo o balkanskem orlu, ki se je sam zatekel v amsterdamski živalski vrt, tam pa so mu dovolili ostati le z odrezanimi krili. Pogoj, ki mu vzame osebno svobodo, je grenka metafora azila, ki ga vojnim beguncem ponuja zahodni svet, v katerem se je znašla tudi avtorica z družino. Namesto resničnega zemljevida je na začetku poglavja nekaj razmazanih pack, ki bi lahko predstavljale namišljeni planet, otok ali celino iz zraka, že na drugi sličici pa se slog risbe popolnoma spremeni, od ljudi ostanejo le še konture. Na tretji sličici v prvi plan prideta avtorica in njena hčerka, zgodba se osredotoči na konkreten dogodek obiska živalskega vrta, brezprostorskost in izrazita ploskovitost izgineta, risba ima več detajlov, je osenčena, prikazano je konkretno okolje. Na naslednji sličici prostor spet izgine, saj bralec že ve, kje se dogodek odvija, figure so le ploskovite temne sence na beli podlagi, kar je v kontrastu s petim okvirčkom, v katerem se v središču pozornosti znajde realistično upodobljen in močno osenčen orel, ki postane središče zgodbe. Iz sličice v sličico orel izgublja trodimenzionalnost, v ospredje pa prihaja njegova zgodba, torej besedilo. Kot epilog sledijo le še tri sličice, na katerih se zopet pojavijo sivine tekstur, naslikane s pomočjo čopiča, sličice, s pomočjo katerih avtorica dogodke zopet postavi v realnost.

Drugi del stripa Nemirno morje, s podnaslovom Bratstvo in enotnost, je slogovno zelo podoben prvemu delu, le da avtorica uporablja več senčenja in barvanja s čopičem ter zato sama risba pride bolj do izraza. Tematsko ne gre več za nemirno in razburkano potovanje, temveč prikaz življenja v tujini, za težave, s katerimi se srečujejo priseljenci, razlike med nacionalnostmi in občutek nepripadanja okolju. Zaradi nove tematike se spremenijo tudi motivi: manj je vedut, več upodabljanja ljudi in njihovih zgodb. Avtorica le redkim človeškim likom posveti toliko pozornosti, da jih okarakterizira tudi likovno, medtem ko druge skuša razločevati le s pomočjo frizur ali oblačil, za oznako njihove narodnosti pa po zgledu Arta Spiegelmana uporablja značilnosti posamezne živalske vrste (mačja ušesa, pasji smrček …). Čeprav je risba manj skicozna kot v prvem delu, pa je še vedno podrejena besedilu in pripovedovanju zgodbe, likovni elementi pa so zgolj dodatek, ilustracija posameznih dogodkov. Večji poudarek na risbi je le v 3. in 4. poglavju drugega dela stripa Nemirno morje, kjer je opisan porod in življenje takoj po njem, saj gre za dogodek, ki z besednim opisom hitro lahko postane patetičen.

V poglavju Temeljne razlike je opisan porod na Nizozemskem, kjer poteka na domu in ne v bolnici, kot na Hrvaškem. Ne gre več za sprotno risan dnevnik (kot v prvem delu), temveč za spominjanje, zato do svojega strahu pred nepoznano izkušnjo avtorica vzpostavlja humorno distanco. Nad njeno posteljo z angelskimi krili kot varuhinja bdi učiteljica iz šole za mame iz Zagreba, ki ponavlja svoje nasvete. Nizozemski babici in zdravniku se zdijo nasveti preveč dogmatični, zato se ob njih zabavata. Kadriranje je dinamično, saj se menjajo pogledi porodnice, ki komaj vidi čez ogromen trebuh, pogledi drugih navzočih in pogledi iz ptičje perspektive, vmes pa se pojavlja tudi dogajanje v maternici. Ta je narisana kot varen prostor, ki tesno objema dojenčka z vseh strani s svojimi zaobljenimi linijami, te pa se ponavljajo tudi drugod v poglavju. Celo oblački in polja z besedilom so bolj obli, v ozadju sličic se pojavljajo vijuge in krogi, v celem stripu skoraj ni ostrih linij, temveč je vse mehko zabrisano, saj gre za nežno, intimno doživetje. V naslednjem poglavju je opisan čas takoj po porodu, ko je starejša hči ljubosumna na dojenčka, zato nanj položi blazino in se pretvarja, da se ni nič zgodilo. Čustveno napetost je izražena brez besed, zgolj z risbo: nekaj zaporednih, skorajda enakih sličic punčke, ki skuša okolico pretentati, da se igra kot ponavadi, predstavlja zatišje pred grozo, ki kar naenkrat prešine mamo, da spusti skodelico kave iz rok in skoči pokonci. Njeno hitro reakcijo bralec lahko prepozna po razmazanih črtah, ki označujejo (futuristično) sled gibanja. Vse se odvije zelo hitro, nerealno, mama se preoblikuje v nečloveško postavo, podobno angelu, in odbrzi do posteljice ter dvigne blazino z dojenčka. Kljub temu da gre za hipen dogodek, ga avtorica upodobi kar na štirih sličicah, kot bi šlo za slow motion posnetek.