Adrien Demont: Pépée

Pred branjem te recenzije ali samega stripa je nujno na Youtubu poiskati posnetek pesmi Pépée, ki jo izvaja znani francoski šansonjer Léo Ferré, saj se v kombinaciji melodije, besed in izraza razkrije tisto, česar ni mogoče zares ubesediti, pretvoriti samo in zgolj v stavke: močna otožnost, velika žalost, tragika. Prav to je zelo dobro uspelo v podobe ujeti Adrienu Demontu v stripu Pépée – La part sauvage de Léo Ferré (oziroma Pépée – divja plat Léa Ferréja, kot je naslov slovenskega prevoda založbe VigeVageKnjige).

Na začetek stripa je postavljen avtorjev uvodnik, ki opisuje proces nastanka stripa: kako se je skozi glasbo in odraščanje ob šansonih Léa Ferréja rodil ne le nek sentiment velike navezanosti na te melodije, ampak hkrati tudi spojenost teh melodij s svetom idej v njegovi glavi. Iz teh idej so nastale podobe, ki so se zarisale na papir kot zgodba o ljubezni, tragiki, visoko zvenečih besedah, ki v obliki podob izgubijo možnost, da bi se nagnile preveč k patetičnosti, hkrati pa ohranijo svojo moč (ali jo z neposrednostjo celo nadgradijo).

Najbrž je prav zato strip narisan brez besed, tako da lahko podobe spregovorijo same zase, medtem ko se besedilo preseli na začetek vsakega poglavja, v kratek uvodni odstavek, v katerem nam Pépée, šimpanzinja, ki sta jo Léo Ferré in njegova žena posvojila in obravnavala ter vzgajala praktično kot otroka, spregovori o svojih občutkih in doživljanju. To torej ni zgodba o šimpanzinji Pépée, ampak zgodba šimpanzinje Pépée, ki sta jo zakonca Ferré prevažala v otroškem vozičku, ki je sedela z njima za mizo pri kosilu in na kavču pred televizijo, spala v postelji ter pobrala še marsikatero drugo človeško navado – med drugim recimo tudi kajenje cigaret.

V tem počlovečenju se po eni strani kaže ljubezen, ki sta ji jo izkazovala Ferré in njegova žena, saj sta jo obravnavala skorajda kot lastnega otroka in enakopravno članico družine, po drugi strani pa tudi tragika tega odnosa, saj sta zaradi tega od nje pričakovala popolnoma človeško obnašanje. Njene občutke ob tem lepo povzame eno od besedil v stripu, v katerem Pépée opisuje, kako so od nje pričakovali celo, da spregovori, ona pa je začela samo kričati in udarjati. Njena tragika je bila torej v tem, da so od nje pričakovali nemogoče. Na neki točki se zaradi teh prevelikih pričakovanj idilična sreča prelomi in spremeni v svoje nasprotje. Šimpanzinje ne vzgajajo več, ampak krotijo, iz strahu pred njeno živalsko naravo se namesto pogledov ljubezni za pasom pojavi pištola, njeno življenje pa postane bridek šanson.

Tragika njene usode, ki odmeva v melodičnosti otožne skladbe in žalostnega glasu,

se v stripu kaže že na vizualni ravni, vendar ne na povsem pričakovan način: k sivim in črnim odtenkom je dodana kontrastna rumena, ki je včasih žareča in močna kot sreča, nekaj pozitivnega, tisto, kar razsvetli, spet drugič pa samo poudarja določene momente in aspekte v zgodbi – tudi tiste najbolj tragične – ter na vizualni ravni vanjo vnese večplastnost – šansoni namreč tako kot življenje nikoli niso le črno-beli, ampak predvsem vse tisto vmes. To poudarja tudi Demontov slog: podobe se kažejo le v obrisih, marsikje brez natančne linije, le kot slutnja, odmev glasu, ki poje, odmev tonov, glasbe. Strip zato zahteva vso potrebno pozornost, da se v očesu iz obrisov zarišejo bolj (a nikoli docela) jasne podobe, k čemur izdatno pripomore tudi že sama tehnika risografije, pri kateri se plasti barve samosvoje razlijejo čez papir, zaradi česar je vsak odtis, print malo drugačen, ne popolnoma predvidljiv. Slovenska izdaja stripa se zato nekoliko razlikuje od originalne francoske, v kateri so linije malo bolj jasne, barve pa še bolj izrazite, še močnejše; pravzaprav pa je zaradi izbire tehnike vsak izvod stripa unikat.

Vizualni slog in naracija tako poudarjata liričnost stripa, branje katerega teče v počasnem ritmu šansonov, tragika usode opice, ki odmeva v melodičnosti otožne skladbe in žalostnega glasu, pa je še poudarjena s poetičnimi besedili, ki jih izreka Pépée na začetku vsakega poglavja. Njene besede odmevajo v glavi med branjem podob in se spojijo z njimi, da lahko zaslutimo njen obris na zadnjem sedežu avtomobila, v kotičku misli, med platnicami stripa – njeno prisotnost je Demontu uspelo ujeti podobno kot melodijo, ki te spremlja še dolgo potem, ko že zapreš zadnjo platnico.

Prispevek je bil pod naslovom Tragična usoda opice, ki ni mogla biti človek prvič objavljen leta 2020 v 76. številki revije Stripburger oz. v njeni prilogi Čitanka.

Podatki o stripu:
Adrien Demont: Pépée – divja plat Léa Ferréja
ZAVOD VIGEVAGEKNJIGE, LJUBLJANA, 2019
SLOVENŠČINA, PREVEDLA KATJA ŠAPONJIĆ, 118 STR., RISOGRAFIJA V ČRNI IN RUMENI BARVI, 19 x 25 CM, 30 €