Pojoči grad – priročnik za gradnjo izvirnih instrumentov v stripu
Priročnik za gradnjo izvirnih instrumentov v stripu Pojoči grad je sestavljen iz treh delov: pravljice, stripa in navodil za izdelavo izvirnih glasbenih instrumentov. Zgodbo so po motivih H. C. Andersena napisali Boštjan Gorenc Pižama, Peter Kus in Kaja Avberšek in je sestavljena iz pravljice, zapisane v klasični vezani besedi, z naslovom Cukreni grad, v katerem prebiva kralj, ki ne more prenesti, da bi bilo na svetu še kaj lepšega od njegove palače, zato da slavca, ki ga ljudje poslušajo raje, kot gledajo kraljevi grad, zapreti v ječo. Kot se za pravljico spodobi, je za svoje dejanje kaznovan, dokler se ne odloči slavca izpustiti. Ta mu obljubi, da se bo vrnil k njemu šele takrat, ko bo spremenil svoje življenje in ga posvetil glasbi. Pravljica je uvod v strip z naslovom Pojoči grad (pp. 17–51), ki je sestavljen iz dvanajstih kratkih poglavij, v katerih kralj iz predmetov, rastlin ter živali izdeluje nenavadna glasbila, medtem ko se njegov grad iz cukrenega spreminja v pojočega, vanj pa se čisto na koncu srečno vrne tudi slavec.
Strip je narisala Kaja Avberšek in je narisan v avtoričnem značilnem piktogramskem slogu, pri katerem ima poenostavljena znakovna risba prednost pred besedilom, ki ga je zato v stripu zelo malo. Naslovi, posamezne besede in medmeti v oblačkih ter kratki komentarji le dopolnjujejo risbo, vse ostalo pa mora bralec iz narisanega razbrati sam. Čeprav je besedila zelo malo, pa to ne pomeni, da mu avtorica ne posveča pozornosti, saj je skrbno izbrano, pogosti so arhaizmi (stražmojster), stilemi (zatorej), zabavni neologizmi (sladokrad), frazemi in njihove prenovitve, pa tudi izvirni medmeti (tuht tuht, šrauf šrauf, ta dam). Besedilo ni ločeno od likovne zasnove celote, ampak predstavlja njen neločljiv del, zato avtorica uporablja različne velikosti črk, nekatere besede poudari z odebeljeno pisavo, uporablja kombinacije tiskanih in pisanih črk, kar pripomore k pestrosti in razgibanosti stripa.
Izbira tipografije ni naključna, saj jo avtorica obravnava kot likovni element, zato se iz besede prelivanja izliva lužica, ki steče pod naslednjo besedo krvi, v drugem primeru pa je napis strah in trepet zapisan z vijugastimi črkami, trepetajoče, tako kot tudi humoren vzklik Mami! roparskega viteza. Na domiseln način je upodobljena tudi zaljubljenost kralja in princese, saj ju združi pesem, katere besedilo avtoricazapiše v obliki srca.
Kljub temu da skuša Kaja Avberšek čim večji del zgodbe izraziti z risbo, ta ni zato prav nič zasičena z detajli, ampak, nasprotno, ostaja minimalistična, strnjena v zbirko simbolov. Večina sekvenc, ki niso ujete v klasična stripovska okenca, temveč postavljene v svobodni kompoziciji po celem listu, razmejuje pa jih samo oddaljenost ene od druge, se strne okoli človeške ali kakšne druge figure (lahko tudi več njih), ki je zaradi osrednjega mesta v stripu bolj kompleksno narisana, vsaostala zgodba, odnosi med osebami, kaj te počno in razmišljajo, pa je pokazano s simboli.
